Razvoj stružnice

V starih časih so se stružnice zanašale na ročno vlečenje ali nožno pedaliranje, vrtenje obdelovancev skozi vrvi in ​​rezalna orodja v roki.
Leta 1797 je britanski izumitelj mehanike Mozley ustvaril sodobno stružnico z držalom orodja na vijačni pogon, leta 1800 pa je sprejel menjalno prestavo, ki je lahko spreminjala hitrost podajanja in korak obdelanih navojev. Leta 1817 je drug Britanec, Roberts, sprejel štiristopenjski mehanizem škripca in zadnjega kolesa za spreminjanje hitrosti vretena.
Da bi izboljšali stopnjo mehanizacije in avtomatizacije, je leta 1845 Fitch iz ZDA izumil revolversko stružnico.
Leta 1848 so se v ZDA pojavile rotacijske stružnice.
Leta 1873 je Spencer v Združenih državah izdelal enoosno avtomatsko stružnico, kmalu zatem pa še triosno avtomatsko stružnico.
V začetku 20. stoletja so se pojavile stružnice z menjalniki, ki jih poganjajo individualni motorji.
Po prvi svetovni vojni so se zaradi potreb vojaške, avtomobilske in druge strojne industrije hitro razvijale različne učinkovite avtomatske stružnice in specializirane stružnice. Da bi povečali produktivnost maloserijskih obdelovancev, so v poznih štiridesetih letih 20. stoletja začeli uveljavljati stružnice s hidravličnimi napravami za profiliranje, hkrati pa so se razvijale tudi večorodne stružnice. Sredi-1950 prejšnjega stoletja so bile razvite programsko vodene stružnice z luknjanimi karticami, zatičnimi ploščami in številčnimi ploščami. CNC-tehnologija se je začela uporabljati v stružnicah v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in se hitro razvijala po sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.